Naučite se pesmi ali njenega dela na pamet.
Gore so štrleče, pobočja gola!
Kdo verjame v tvojo starodavno lepoto?
Kam je izginil tvoj ponos?
Kjer je še vedno tvoje žuborenje vetra,
Ko je šumelo listje belega gozda
In stari bori so smrčali, jagoda?
Kje so vaše ptičke, ptičice, ptičice,
Kako tiho je poslušati vsako žvrgolenje?
Kje so vaše zveri, živali, zveri?
Kje so zverske jame, kresovi in brlogi?
Vsi padli; samo na prostem
Nekaj borovih storžev je ostalo!..
Režemo iglice, vejice in storže
Sonce peče nekoristno območje,
Če pogledamo na to, se zdi tako moteče:
Kot da je palača razpadla, požgana,
Kot snežni metež po propadu mesta,
Je kot mehak nadev!..
Miškan, nekoč je bilo, greš - celo v oči bode;
Vat teip zabava moje srce, zlomljen sem,
Da si tudi, ko je bilo srce polno, kadil večkrat:
Ali stojim tukaj v gozdu, ali na nebu ali v raju?!
Kamor koli pogledaš, je vedno lepo: zeleno, vitko, čisto!
Kjer koli so pristanišča, je vedno luštno: morski lev se podrgne z nosom!
Kjerkoli poslušate, je vedno zabavno: čofotanje, brenčanje, kričanje!
Samo čutiš, še mirno je: srce boža, grmi!
Postavljene so mehke mahovne postelje
Potegne glavo noter in se liže, da se ga dotakne.
